NAJINE DLANI
Noč ozvezdij polna
nagovarja mi telo,
naj né bo nikdar samo
naj najde čim prej njo,
ki jo tu nekje v bližini
zazrto v nebo
prešinja ista misel,
samo v dvoje je lepo.
Odprla sva obzorja
z zbližanjem teles
nikoli nisem čutil
ogenj srca, njegov kres.
Obrnili so se pogledi
v predele mojih rok,
z njimi sem otipal
lepoto in nje vzrok.
Ljubezen ti skrivnostna
nosilka tistih zvezd,
ki razkrivajo pomembnost,
lepote najinih teles.
PLIMNA SOLZA
Brezčutna misel jih je prevzela
gledajoč divjanje dvoje moči,
za svoje življenje sta se borila
vedoč da kri, ne umirja ljudi.
Še danes so čustva in iste želje
stadioni polni, a v zraku kri
um in telesa polna želenja
rojevajo energije, ki pekel živi.
Poti življenja so skrivnostne
ne najdeš v nobeni iste sledi
vsako doživlja sleherni le zase
zato vsak nad svojo, naj skrbno bedi.
Tista, ki vodi k želji po krvi
v njej ni ljubezni, le kamen srca
na žalost vse več je tega kamenja,
enkrat ga prekrila bo ogromna solza.
PREBUJANJE
Ko bom v sebi izenačil
dušo z duhom, ki me vodi
takrat bom zlahka prepoznal
kako in s čim si največ škodim.
Ona je kot zrak nevidna
me živi, mi daje moč,
v sebe le svetlobo srka,
ne spreminjam dan zato v noč.
Mirno ozračje se prerado
v orkanske vetrove prebudi,
ko vidim, čutim to peklilo
me duša spomni telesnosti.
Um me vsaki čas izkuša,
če sem se že obiskoval,
ko bom spoznal ničnost telesa
bom dušo – sebe, prepoznal.
Ta pot je bolna, polna križev
spoznati se v notranjosti
ozračje z vdihi me preklinja
le čista duša - to si ti.
Ko bo moja volja ena z božjo,
bom od vsega osvobojen,
vesoljno resnico, le to čuvam,
takrat v sebe bom vrojen.
UM UBIJA LJUBEZEN
Drug v drugemu sva našla vse spojine,
ki so v srcu oživljale ljubezni dar
pogled je v pogledu dobil odgovor,
kot klaviatura bila drug drugemu sva par.
Preveč lepo se je vse vzklajevalo
toplina duše je zaživela vso telo,
odtrgati pogleda nisva mogla
silna napetost spojila naju je močno.
Mladost ustvarjajo dejanja vsa brez misli
v njej nemogoče prerado se zgodi,
brezglavo čakala sva svoj trenutek
prišel je v noči, na mahu najine poti.
So nama zaigrali vsi nebeški zvoki
iztrgal se je iz naju zadržani krik,
prepletala ljubezen se s strastjo telesa
obljubila sva si v večnost ta dotik.
Še danes po tolikih letih,
ko telo oznanja svoj časovni prag,
ostaja želja neverjetno čila,
jo ohranja duša ter najin krvni tlak.
STRUP
Zanesla je naju pot v dvoje
bilo obema je lepo,
dajala sva si povsod oporo
z besedo, časom in strastjo.
Vmešavala so se mišljenja,
ki so zastrupljala oba
vendar je najina resnica
premagala načeta zla.
Misel kroži po svojih tirih
zemlja kaže zle zobe,
neurja, toče so milina,
če se v ljubezen trn vtre.
Ta bol je huda, je najhujša,
zlo srce hitro oslabi,
telo ne najde si opore
radost življenja omrtvi.
Strup najbližji rad vnaša,
zakaj bi srečen bil le ti,
priliznjen jezik dvome trosi,
le trpi isto kot jaz vse dni.
Hudobnost je preizkusno stanje,
ljubezen se tako kali,
če sva si dovolj vdana,
naju strup jezikov le čvrsti.
PEKEL
Ljubezen se je spremenila
v tvoj najtežji križ
odšel je od tebe brez pozdrava,
našel pri drugi svoj prestiž.
Ostala sama si v sebi
v zaporu svojih trm, hotenj
zdaj razmišljaš le o jezi
te razsvetljuje, je tvoj stenj.
Trma te je zaklenila
v svet izkrivljenih mišljenj
padaš v nótranjost prepada
svojih trdih, krutih sten.
Enkrat boš spoznala sebe
začutiš, da ponos plahni
sprevidiš v svojih čustvih zmoto,
lastna trma te mori.
Solze so oči prekrile
občutek nov, nadvse mamljiv
ljubezen ti obraz preplavi,
trdo lice pomladi.
Nikdar ne bodi dekle kruto
do človeka, ki ne ljubi,
najhujšo ceno vedno plača
tisti, ki v srcu led drži.
POT ŽIVLJENJA
Zamisliti si ne moreš,
da težava življenje spodbuja
tvoja duša še nedoživeta
mora spoznati silnosti zla.
Spoznavaš vse poteškoče,
uzreš jih in doživiš,
kot hrast na vetrni planjavi
upreš se sili, da preživiš.
Duša ti vse pripravi
karakter daje ritem, moč
situacija se že odvija
nastopi začetek in pot v noč.
Vsak trenutek je križišče
lahko se hitro izgubiš,
neusmiljeno te čas ubija
le tvoja vest ve, kam hitiš.
INTUICIJA
Brez misli nahajam se v svoji tišini
zaznaval sem blagost pozne noči
na nebu svetlikali so se domovi,
med njimi se moj še ne oglasi.
Toliko odmaknjen od svojega doma,
le stežka bi našel nazaj svojo pot
obtežena je duša s telesom in umom,
a slutnja mi pravi, tvoj dom ni odtod.
Moj duh življenja, prefini prevodnik
mi vnaša v dušo prelestne želje
ne znam jih razložiti se z njimi izrazit’
le čutim in slutim, to resnico zame.
Kadar sem v miru, v svoji tišini
se vključim v sfere zvezdnih misij
v meni začno delovati občutki
vibracija neba me omreži.
Vsi smo od nekod semkaj prispeli
resnično življenje tu zbiramo vsi
kompas ki kaže smer mojega doma
ne usmerja pravilno, je še vezan z lažmi.
NEVIDNO GARANJE
Od rojstva naprej si dušo umivam
jo čistim z mišljenjem in ukom vsak dan
s svojo voljo pot si utiram,
da enkrat resnično bom zmogel bit’ sam.
Neobrušen diamant izgledam ob rojstvu,
me daljno življenje oblikuje vsak dan,
ploskve, robovi so vse bolj vidnejši
skozi njih počasi, prodira moj san.
Med seboj si pomagamo, prav vsi na svetu
drug drugega brusimo, koliko se da,
z grobimi sredstvi, vse do miline
ploščo do plošče, dokler ne zas’ja.
V času starosti, vsak vidi sebe
svojo čistočo ali ostanke od nje,
koliko ploščic si si ustvaril,
toliko svetlobe bo šlo v srce.
Svetloba pomeni dostop ljubezni
v čustvih poraja duhovno vrednost,
z nasmehom telo odpustilo bo dušo
energija ljubezni, ji bo dala prostost.
ZANKE ŽIVLJENJA
Malodušnost stara znanka,
ki prikradla si se mi
vzela si občutja stara
moje misli tistih dni.
Postal v sebi sem puščava
sami pesek, nikjer nič
pogled nikjer se ne zaustavi
horizont predaleč - jaz slabič.
V meni se počasi javlja
želja vrniti se v tir,
v tista notranja vrvenja,
ki so življenju živ nemir.
Pretreslo me je to spoznanje
biti sam svoj živ mrlič,
iztrgala me iz puščave
žena modra, moj vodič.
