poezija in še kaj za dušo

RAZUM

Moj um ustvarja sile,
ki me pólnijo z njim
ostane vsakomur neviden,
v resnici je prepoln širin.

Nihče ne ve, lahko le sluti
kaj se v mislih vse godi
vso to širjenje razuma
je vesoljstvo nas ljudi.

To je božja umska čigra,
ki je umu dopustila,
da svoje misli si razvija
med nas različne soljudi.

Nastajajo svobodne želje
v takšnih željah drug pogled
začele so se umske igre,
a v telesih boj in hud trepet.

Kam hiti naš um brezkrajni
blokad nikjer v njemu ni,
vemo le, da naj bi vodil,
le kar mu duša naroči.

ATEIST

Poštenost in vest
sta jim vodilo
kako prebroditi težave laži,
niso verujoči
so poslušni resnici,
ki se rojeva iz lastne vesti.
Kaj je vest drugo
kot božja iskra,
je tista resnica,
ki človeštvo gradi.
Ateist se javno ločuje od križa,
besedo resnice si iz vesti kali.
Ko odloča o sebi, o svojih načelih
ga vesoljni zakon
v svoj logos spusti,
lestve do njega imajo imena
eni od njih je ime ateist.

OŽIVLJENA ZAPUŠČENOST

O, ta pesem, nje beseda
mi je preplavila srce,
vzdih pomemben moji duši
pove, da še žive ljudje,
ki poznajo hrepenenja
mojih čustev in želja,
so kot reka z meandri,
da bi z bregovi dalj bila.

Vpijam pesem, njeno misel
kot suha struga dežno kap,
zapolnila je z mogočno silo
krvni tok, čustveni slap,
to silovitost in spoznanje
do danes nisem doživel,
zato Beseda v sebi nosi
vedno zadnjo končno moč,
samo ona vse osreči
ali vrže v večno noč.

RESNICE

Po mojih čustvih nihče ne bo hodil,
teptal k tlom toplino mojega srca
zdaj, ko vidim vse manj let pred sabo,
želim le mir brez vsakršnih želja.

Miru ni v bogokletnem govorjenju,
ki prezira sveti sij neba
horde živé brez notranjega reda,
priganjajo v odvisnost ostali del sveta.

Zakon silnic nikomur ni več jasen
lažnih resnic iz ust je na pretek,
kako naj izluščiš zapoved iz te krame,
ki bi pomirila in povzdignila ves svet.

Bolezni, vojne, trme in pohlepnost,
vse to so mlini, ki meljejo ljudi,
iz nas iztiskajo spoznanje in priznanje,
da je živa resnica, le v desetih zapovedih.

KO BO ZOPET VDIHNIL

Kjer je ljubezen močno prisotna
tam se modrost prerada mudi,
sredi vesolja je tisti center,
kjer Najčistejši nad nami bedi.
Njegov izdih od prvega poka
se širi v večnost nepojmljivih časov
sledovi polni svobodne volje
so vidna ozvezdja, planetarnih sadov,
iz katerih se dviga kot meglica po dežju
množica nas, bodočih duhov,
obnavljamo sebe iz rojstva v rojstvo,
da bi postali resnična ljubezen,
ko bo zopet vdihnil - a le njo iz grobov.

TRENUTEK RESNICE

V času mladostnih vzhičenj in želj
sem se malo s sabo ukvarjal,
oči so iskale nove poti,
a misli so potovale.

V meni je bila uskladiščena moč
kot v ptici, ki morja preleta
hormoni so delovali močno,
jih ne bi ustavila prepreka.

V sebi sem čutil vse bolj jasnó,
da vsrkavam iz sveta vzorcev,
le tiste za dušo potrebne slasti
kot češnja, ki polna je škorcev.

Napolnjen z občutji nabranih zaznanj
preveva iz mene spoznanje,
iz neznanih globin je zapoved prišla
čas je, da se sestaviš.

VRATA KESANJA

Marsikdo se radi trme
do drugačnega zapre,
razmišlja si o svoji jezi,
zakaj v njemu rado vre.

Šele čez čas, čez nekaj let
mu ponos začne plahneti,
sprevidi zmoto tistih let,
zato začel je trmo žeti.

V očeh zasvetila se solza,
solza boli, hči vesti,
jo izrodíla je ljubezen,
solza trmo raztopi.

NEVIDNA POMOČNICA

Melodija, ti oživljaš
zatrtost temeljnih frekvenc
prebujaš vse sedaj v meni,
otrplost čustvenih potenc.

Prevzemaš v meni vodstvo,
odklepaš tisti del srca,
ki ga je hotel zase Ego
izženi zdaj ga iz gnezda.

Mravljinci - peneča tekočina
prebijajo podkožni hlad,
spreminja led se v slane kaplje
oko prepušča ves ta jad.

Glas alta zadrhti v čustvih,
preko solz ponos beži,
le arija povsod odzvanja,
praznino angel zapolni.

PONOČNE ISKRICE

Bila je čudno dolga noč
v njej sem buden umoval,
kako različni smo med sabo
nihče se ne bi žrtvoval.

Vsak nosi v sebi neko znanje,
ki mu dano je bilo
dobil ga je le toliko,
koliko bo potreboval.

Zato še ni blažen v sebi
nadarjenost je le dobil
zasluga bo, če bo to znanje
manj pametne s tem razbistril.

Komur je talent podarjen
naj se ga močno drži
zato je tudi greh mu večji,
če v skladu vsega ni vesti.

Tako sem sam v tihi noči
bil s temi mislimi obdan,
razplet v glavi je bil jasen,
zjutraj sem bil ves zaspan.

PREOBRAZBA

V času mladostnih vrvenj
se je v meni vse spremenilo,
kot roža iz mehke zemlje
je neznano čustvo vzklilo.

Med travniki ih drevesi
so se pasle moje oči,
ko je v jutranji rosi
nabirala s tekom moči.

Nekaj hudega se je zgodilo
nisem se več prepoznal,
ob pogledu na dvonogo srno
sem v trenutku otroštvo izdal.

Glas se mi je povesil
kot slučajno sem jo srečeval,
moj pogled jo enkrat zaustavi,
brez besed sem ji sebe predal.

Iskra iz njenih oči
mi zdaj v srcu zrcali
sva našla se sredi poti,
kjer so sledovi otroštva obstali.